Oblike multiple skleroze

Najpogostejša oblika poteka multiple skleroze je recidivno-remitentna oblika, za katero v začetku zboli 80-85% bolnikov z multiplo sklerozo. Tipično zanjo je, da se težave pokažejo v obliki zagonov (recidivov), ki jim nato sledi izboljšanje (remisija), ki je lahko popolno ali delno. V obdobju remisije lahko simptomi zagona popolnoma izzvenijo, nekateri pa lahko tudi ostanejo dalj časa ali trajno. Načeloma se bolezen v obdobju brez zagonov ne slabša (ni napredovanja).  

RRMS je lahko aktivna, če se pri bolniku pojavljajo novi zagoni ali nove lezije na MR slikah, ali pa neaktivna. Nove lezije na MR slikah najpogosteje vidimo ob zagonu bolezni, lahko pa se pojavljajo tudi tiho, brez spremljajočih simptomov. Zaradi posledic preteklih zagonov se lahko pri bolniku težave kopičijo in se bolezen slabša. Z zdravljenjem zmanjšamo pogostnost pojava zagonov in novih lezij na MR slikah in s tem preprečimo poslabševanje MS ter prehod v progresivno obliko.

Za primarno napredujočo obliko MS zboli približno 10% bolnikov. Če je v splošnem za RRMS tipično, da obolevajo mlajše ženske, se PPMS pojavi približno 10 let kasneje kot RRMS, delež bolnikov ženskega in moškega spola pa je približno izenačen. Značilnost PPMS je, da se nevrološke težave postopoma kopičijo in napredujejo, brez pojava zagonov. Najpogosteje se pri bolnikih pojavijo težave s hojo, ki lahko dolgo časa ostanejo neprepoznane, saj se v tem življenjskem obdobju pogosto pojavljajo tudi sočasna druga obolenja, ki lahko vplivajo na hojo (npr. težave s skeletno-mišičnim sistemom) in zato otežujejo prepoznavanje PPMS. 

Za diagnozo PPMS je, poleg nevrološkega pregleda in MR slikanja, ključna potrditev z likvorsko preiskavo, v kateri ugotovimo prisotnost oligoklonalnih trakov. PPMS ne poteka enako pri vseh bolnikih. Pri nekaterih se kasneje v poteku vendarle pojavijo zagoni ali z MR slikanjem ugotovijo prisotnost novih ali aktivnih (obarvanih) lezij. V takem primeru govorimo o aktivni obliki PPMS, ki jo je moč zdraviti z zdravili, ki spreminjajo potek bolezni. Pri preostalih bolnikih, kjer pa je v ospredju zgolj napredovanje bolezni, pa prihajajo v poštev optimalno simptomatsko zdravljenje in rehabilitacijski postopki.

Recidivno-remitentnemu poteku MS sčasoma pri večini bolnikov sledi sekundarno napredujoča oblika MS. Napredovanje MS je posledica kroničnega vnetja in nakopičenih poškodb živčnih celic, zato se nevrološke težave slabšajo tudi v odsotnosti zagonov bolezni (tiho napredovanje). Pri nekaterih bolnikih se sicer še vedno pojavljajo zagoni bolezni, ki pa postajajo vse redkejši, okrevanje po njih pa nepopolno.  

V preteklosti, ko ni bilo na voljo učinkovitih zdravil za zdravljenje RRMS, so bolniki prešli v SPMS po 15-20 letih bolezni, sedaj pa se ta čas do prehoda podaljšuje. Točen čas prehoda iz RRMS v SPMS je marsikdaj težko določiti, pokaže se lahko kot postopno slabšanje že znanih ali s pojavom dodatnih nevroloških simptomov, vključno z oteženo hojo, povečano utrudljivostjo, slabšanjem ravnotežja, motnjami spomina in bolečinami. Natančno spremljanje simptomov lahko olajša prepoznavanje sekundarnega napredovanja MS in omogoči ustrezno zdravljenje.  

V tej fazi bolezni se nevrologi za zdravljenje odločajo glede na prisotnost znakov aktivnosti bolezni (novi zagoni ali nove lezije na MR), saj trenutno razpoložljiva zdravila dobro kontrolirajo predvsem vnetje, medtem ko posledic propada živčnih vlaken, ki povzročijo napredovanje težav, z zdravili še ni moč odpraviti. Zato imajo v fazi sekundarnega napredovanja bolezni vse večjo vlogo pri obravnavi bolnika tudi simptomatsko zdravljenje, s katerim lajšamo bolnikove simptome, ter rehabilitacijski postopki.