Dandanes imamo na tržišču številna zdravila za zdravljenje multiple skleroze (MS). Ta zdravila zmanjšajo pogostnost in jakost zagonov ter nastajanje in kopičenje lezij v osrednjem živčevju, s tem pa pri velikem deležu bolnikov upočasnijo potek bolezni in zmanjšajo verjetnost za napredovanje invalidnosti. Večina zdravil se uporablja za zdravljenje RRMS, nekatera tudi za zdravljenje klinično izoliranega sindroma, v zadnjih letih je na tržišče prispelo tudi nekaj učinkovin za zdravljenje aktivne oblike PPMS in SPMS. 

Način jemanja zdravil, ki spreminjajo potek bolezni, je različen. Nekatera zdravila se dajejo v obliki injekciji v domačem okolju, druga v obliki tablet, nekatera pa je potrebno aplicirati v obliki intravenskih zdravil v bolnišnici. Zaradi različnih načinov delovanja zdravil imajo vsa ta zdravila tudi različne učinke na imunski sistem, s tem pa so povezani tudi morebitni neželeni učinki zdravljenja. 

Bolnike je potrebno skrbno spremljati, da bi lahko zaznali morebitno neučinkovitost zdravljenja ali neželene učinke. Režim spremljanja je pri vsakem od zdravil različen, zajema pa tako klinične kontrole kot redno laboratorijsko spremljanje in MR slikanje.

Pri multipli sklerozi (MS) vnetje in okvara mielinskih ovojnic upočasnita ali blokirata prevajanje signala po živčnem vlaknu, to pa se pri bolniku pokaže s simptomi, kar imenujemo zagon. Zagon je torej pojav novih simptomov ali poslabšanje predhodnih simptomov MS, ki trajajo več kot 24 ur in se pojavijo najmanj 30 dni od zadnjega zagona ter v odsotnosti povišane temperature ali okužbe. Zagon lahko traja od nekaj dni do tednov, včasih celo mesecev. 

Zagoni so lahko blagi do hudi. Hudi zagoni navadno zahtevajo hospitalizacijo, medtem ko blagi minejo spontano in se bolniki lahko zdravijo v domačem okolju. V primeru hujšega zagona nevrologi bolnike z MS zdravijo s kortikosteroidi, ki umirijo vnetje in s tem skrajšajo čas trajanja zagona.

Pri multipli sklerozi (MS) se vnetne spremembe pojavljajo na različnih delih osrednjega živčevja v različnih časovnih razmakih, zato se pri posamezniku bolezen izrazi na različne načine in jakosti. Poznamo številne simptome MS, ki so nepredvidljivi in raznoliki, za bolnika pa lahko tudi zelo moteči. Pri lajšanju težav in simptomov, ki jih povzroča MS, uporabljamo tako zdravila kot tudi rehabilitacijske postopke. 

Rehabilitacijski programi so usmerjeni v ohranjanje in izboljšanje delovanja celotnega telesa. V obravnavi bolnikov so tu ključni tako fizioterapevti, delovni terapevti in logopedi, klinični psihologi kot tudi zdravnik specialist fiziatrične in rehabilitacijske medicine. Rehabilitacija bolnika z MS igra pomembno vlogo skozi celoten potek bolezni. Usmerjena je v izboljševanje zmogljivosti ter gibljivosti, obravnavo kognitivnih motenj, motenj govora in požiranja ter opremo z ustreznimi pripomočki. 

Motnje razpoloženja (depresija, anksioznost in druge razpoloženjske težave) so pogost spremljevalec MS. V obravnavo so zato vključeni ustrezni zdravstveni strokovnjaki (psiholog, psihiater), ki nudijo pomoč in podporo pri zdravljenju razpoloženjskih težav. Klinični psihologi so poleg tega vključeni tudi v proces prepoznavanja, opredeljevanja in rehabilitacije spominskih in drugih kognitivnih težav, ki se pojavljajo pri MS.