Če ste spolno aktivni, vendar ne načrtujete otrok, boste med zdravljenjem multiple skleroze (MS) morda morali razmisliti, katera oblika kontracepcije je za vas primerna. Kajti zanositev med jemanjem zdravil za zdravljenje MS ni priporočljiva, saj lahko zdravljenje škoduje dojenčku v razvoju. Če pa že zanosite, boste verjetno morali prenehati jemati zdravilo, kar pa lahko povzroči ponovitev bolezni.
Na voljo so različne oblike kontracepcije. Posvetujete se s svojim nevrologom, katera metoda je najboljša za vas in vašega partnerja. Pri izbiri metode kontracepcije morate upoštevati:
Medsebojno delovanje med zdravili, ki jih jemljete za zdravljenje MS ali njenih simptomov, in kontracepcijskim sredstvom lahko zmanjša učinkovitost enega ali drugega zdravila.
Če želite izvedeti več o kontracepciji in nosečnosti med zdravljenjem MS, ustvarite seznam vprašanj, ki jih boste zastavili svojemu nevrologu. Vprašanja, ki bi jih lahko zastavili nevrologu:
Multipla skleroza (MS) je kronična vnetna bolezen osrednjega živčevja, najpogostejša pri osebah med 20. in 40. letom, ki v več kot dveh tretjinah prizadene ženske. Zato so vprašanja povezana z načrtovanjem družine izrednega pomena. Bolnicam se v tej luči pojavlja vrsta različnih vprašanj kot so: Ali bom lahko zanosila, ali bo otrok tudi imel MS, ali bo nosečnost poslabšala mojo MS, ali bo moja MS slabo vplivala na otroka in na porod, ali bom lahko dojila… Vsa navedena vprašanja so zelo pomembna v luči načrtovanja družine, zato je prav, da se o njih pričnemo pogovarjati že zelo zgodaj po postavitvi diagnoze MS.
Pričakovanje nosečnosti je v življenju vsakega posameznika poseben in vznemirljiv čas. Pomembnejših zadržkov za nosečnost pri bolnicah z MS ni. Zaradi pomembne interakcije bolezni in nosečnosti pa je skrbno načrtovanje nosečnosti ključnega pomena. Zaenkrat ni podatkov, da bi bila plodnost pri bolnicah z MS zmanjšana. Prav tako nosečnost kot celota, vključujoč nosečnost in obdobje po nosečnosti, ne vpliva pomembno na dolgoročno prizadetost bolnic, hkrati pa imamo zanesljive podatke, da nosečnost pri bolnicah z MS poteka primerljivo tistim pri zdravih ženskah.
Z uporabo imunomodulatornih zdravil lahko pomembno izboljšamo dolgoročno prognozo bolnikov z MS in pomembno vplivamo tudi na aktivnost bolezni med in po nosečnosti, zato je nujno skrbno načrtovanje nosečnosti in dobro sodelovanje bolnice, nevrologa in ginekologa. Skupni cilj aktivnega zdravljenja MS je namreč polno življenje, ki bolnikom in bolnicam omogoča čim bolj normalno življenje, vključno s pridobitnim delom, vsemi prostočasnimi aktivnostmi in ustvarjanjem družine.
Trenutno dostopni podatki ne kažejo na zmanjšano plodnost žensk z MS. Nekaj raziskav je sicer nakazalo možnost zmanjšane ovarijske rezerve, kar lahko privede do prezgodnje odpovedi jajčnikov in posledične zgodnejše menopavze ter skrajšanja rodnega obdobja, vendar to na samo plodnost v rodnem obdobju naj ne bi vplivalo. V Sloveniji je zato bolnicam z MS, ki so ob postavitvi diagnoze v rodnem obdobju, omogočen posvet na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, kjer določijo ovarijsko rezervo ter bolnice seznanijo z vsemi potrebnimi povezanimi informacijami.
V primeru, ko se pojavijo težave z zanositvijo, se lahko poslužimo postopkov umetne oploditve. V tem primeru je potrebno vedeti, da se tveganje za poslabšanje MS lahko poveča ob uporabi nekaterih zdravil, ki se uporabljajo v teh postopkih, zato je v želji, da se temu izognemo, potrebno sodelovanje nevrologa in ginekologa.
Ko razmišljamo o starševstvu, je glavna skrb zdravje otroka. Nastanek MS je posledica sočasnega delovanja različnih dejavnikov, med katere spada tudi genetska nagnjenost, vendar ne gre za klasično dedovanje, kot ga vidimo pri nekaterih genetskih boleznih. Če je splošno tveganje, da v življenju zbolimo z MS okoli 0.13%, se le to poviša na 1.4%, če ima MS eden od staršev. Številke različnih raziskav se v tej luči nekoliko razlikujejo, saj se pogostnost MS spreminja z zemljepisno širino.
Pomembno je vedeti tudi, kako nosečnost vpliva na MS. Po do sedaj znanih podatkih sama nosečnost na aktivnost MS vpliva blagodejno. V tem času opažamo manj poslabšanj oziroma zagonov bolezni ter redkejše pojavljanje novih sprememb v možganih. Tveganje za poslabšanje se nekoliko poveča neposredno po nosečnosti, v prvih treh mesecih po porodu. Gledano v celoti nosečnost dolgoročno ne vpliva na nevrološko prizadetost bolnic z MS.
Tudi podatki v »obratni smeri«, torej o vplivu MS na nosečnost so vzpodbudni, saj ne potrjujejo povečanega tveganja za zaplete med nosečnostjo. Prav tako je pojavnost zapletov ob porodu primerljiva tisti v splošni populaciji. Zato MS tudi ne predstavlja omejitev za porod kot tudi ne za izbiro obporodne protibolečinske terapije (v infuziji, epiduralna analgezija).
Odločitve o načinu poroda in protibolečinske terapije so torej predvsem ginekološke. Izjemoma lahko imajo nekaj več težav s porodom bolnice z MS in visoko nevrološko prizadetostjo, ki se sicer tudi redkeje odločajo za nosečnost. Tudi tveganja za pojav razvojnih nepravilnosti pri novorojencu pri bolnicah z MS niso povečana. Nekatere raziskave sicer nakazujejo možnost, da je masa otrok, ki se rodijo bolnicam z MS malenkost nižja kot v splošni populaciji, vendar to ne vpliva na pojavnost morebitnih drugih stanj pri otrocih. Enako velja za moške z MS, saj tudi njihovi potomci nimajo večjega tveganja za razvojne nepravilnosti.
V zadnjih desetletjih smo priča neslutenemu razvoju terapevtskih možnosti za zdravljenje MS. S temi tako imenovanimi imunomodulatornimi zdravili se je drastično izboljšala prognoza bolnikov. Ker je zgodnje zdravljenje MS ključnega pomena za doseganje najboljših rezultatov zdravljenja, je pomembno nosečnost načrtovati že ob postavitvi diagnoze oziroma ob pričetku zdravljenja. Imamo zanesljive podatke, da zdravljenje v letu/-ih pred nosečnostjo ugodno vpliva na pojavnost zagonov neposredno po porodu, ko je tveganje za takšna poslabšanja največje.
Zato bolnicam svetujemo načrtovanje nosečnosti po začetnem obdobju zdravljenja, ki naj traja vsaj leto ali dve. Izbira zdravila temelji na naravi bolezni (prognozi) ter značilnostih zdravila, ki omogočajo varno uporabo pred nosečnostjo in varno prekinitev zdravljenja, v kolikor je to potrebno.
V času, ko bi lahko do takšnega učinka glede na značilnosti zdravila lahko prišlo, moramo zagotoviti učinkovito zaščito in tako preprečevati nosečnost. Interval med prenehanjem zdravljenja in varno zanositvijo se od zdravila do zdravila razlikuje.
V kolikor do zagona bolezni med nosečnostjo kljub vsemu pride, ponudimo zdravljenje s kortikosteroidi. Kot tudi sicer, je smiselno zdraviti zagone, ki so tako izraziti, da vplivajo na vsakdanje aktivnosti, saj s takšnim zdravljenjem predvsem vplivamo na trajanje poslabšanja, manj pa na dolgoročno prizadetost bolnic. Tudi MRI preiskava je med nosečnostjo varna, izogibamo se le uporabi kontrastnega sredstva.
Neposredno po nosečnosti poskušamo uravnotežiti tveganje za zagon bolezni z željo po dojenju. Večine zdravil med dojenjem ne smemo uporabljati. Bolnicam z agresivnim potekom MS zato svetujemo takojšen ponoven pričetek zdravljenja z imunomodulatornimi zdravili in hranjenje malčka z mlečnimi nadomestki. Pri bolnicah z ugodnimi prognostičnimi dejavniki lahko zdravljenje za čas dojenja odložimo. Samo dojenje dokazano ne vpliva negativno na potek MS, glede na rezultate nekaterih raziskav je lahko učinek celo ugoden.
Ne smemo pozabiti, da imajo bolniki z MS tudi razne simptome, ki lahko predstavljajo precejšnje težave v vsakodnevnem življenju. Med takšne simptome spadajo utrudljivost, spastičnost, motnje mokrenja in podobno. Nekateri izmed njih se lahko med in po nosečnosti tudi poslabšajo, vendar si zaradi možnosti neželenih učinkov na plod želimo med nosečnostjo in v času dojenja uporabo zdravil za lajšanje simptomov karseda omejiti.
Več nasvetov o načrtovanju družine lahko najdete v knjižicah:
1. C. Confavreux, S. Vukusic, The clinical course of multiple sclerosis, Handb Clin Neurol 122 (2014) 343-369.10.1016/B978-0-444-52001-2.00014-5
2. S. Alwan, I.M. Yee, M. Dybalski, C. Guimond, E. Dwosh, T.M. Greenwood, et al., Reproductive decision making after the diagnosis of multiple sclerosis (MS), Mult Scler 19 (2013) 351-358.10.1177/1352458512452920
3. T. Roux, C. Courtillot, R. Debs, P. Touraine, C. Lubetzki, C. Papeix, Fecundity in women with multiple sclerosis: an observational mono-centric study, J Neurol 262 (2015) 957-960.10.1007/s00415-015-7663-1
4. K. Hellwig, J. Correale, Artificial reproductive techniques in multiple sclerosis, Clin Immunol 149 (2013) 219-224.10.1016/j.clim.2013.02.001
5. C. O'Gorman, R. Lin, J. Stankovich, S.A. Broadley, Modelling genetic susceptibility to multiple sclerosis with family data, Neuroepidemiology 40 (2013) 1-12.10.1159/000341902
6. T. Paavilainen, T. Kurki, R. Parkkola, M. Farkkila, O. Salonen, P. Dastidar, et al., Magnetic resonance imaging of the brain used to detect early post-partum activation of multiple sclerosis, Eur J Neurol 14 (2007) 1216-1221.10.1111/j.1468-1331.2007.01927.x
7. S.E. Hughes, T. Spelman, O.M. Gray, C. Boz, M. Trojano, A. Lugaresi, et al., Predictors and dynamics of postpartum relapses in women with multiple sclerosis, Mult Scler 20 (2014) 739-746.10.1177/1352458513507816
8. C. Confavreux, M. Hutchinson, M.M. Hours, P. Cortinovis-Tourniaire, T. Moreau, Rate of pregnancy-related relapse in multiple sclerosis. Pregnancy in Multiple Sclerosis Group, N Engl J Med 339 (1998) 285-291.10.1056/NEJM199807303390501
9. R. Dobson, P. Dassan, M. Roberts, G. Giovannoni, C. Nelson-Piercy, P.A. Brex, UK consensus on pregnancy in multiple sclerosis: 'Association of British Neurologists' guidelines, Pract Neurol 19 (2019) 106-114.10.1136/practneurol-2018-002060
10. C. Pecori, M. Giannini, E. Portaccio, A. Ghezzi, B. Hakiki, L. Pasto, et al., Paternal therapy with disease modifying drugs in multiple sclerosis and pregnancy outcomes: a prospective observational multicentric study, BMC Neurol 14 (2014) 114.10.1186/1471-2377-14-114
11. B.A. Cree, P.A. Gourraud, J.R. Oksenberg, C. Bevan, E. Crabtree-Hartman, J.M. Gelfand, et al., Long-term evolution of multiple sclerosis disability in the treatment era, Ann Neurol 80 (2016) 499-510.10.1002/ana.24747
12. A. He, B. Merkel, J.W.L. Brown, L. Zhovits Ryerson, I. Kister, C.B. Malpas, et al., Timing of high-efficacy therapy for multiple sclerosis: a retrospective observational cohort study, Lancet Neurol 19 (2020) 307-316.10.1016/S1474-4422(20)30067-3
13. J.W.L. Brown, A. Coles, D. Horakova, E. Havrdova, G. Izquierdo, A. Prat, et al., Association of Initial Disease-Modifying Therapy With Later Conversion to Secondary Progressive Multiple Sclerosis, JAMA 321 (2019) 175-187.10.1001/jama.2018.20588
14. P.K. Coyle, Management of women with multiple sclerosis through pregnancy and after childbirth, Ther Adv Neurol Disord 9 (2016) 198-210.10.1177/1756285616631897
15. A.M. Langer-Gould, Pregnancy and Family Planning in Multiple Sclerosis, Continuum (Minneap Minn) 25 (2019) 773-792.10.1212/CON.0000000000000745
16. S. Vukusic, L. Michel, S. Leguy, C. Lebrun-Frenay, Pregnancy with multiple sclerosis, Rev Neurol (Paris) (2020).10.1016/j.neurol.2020.05.005
17. A. Langer-Gould, K. Hellwig, One can prevent post-partum MS relapses by exclusive breast feeding: yes, Mult Scler 19 (2013) 1567-1568.10.1177/1352458513505161
18. S. Vukusic, C. Confavreux, One can prevent post-partum MS relapses by exclusive breast feeding: no, Mult Scler
19 (2013) 1565-1566.10.1177/1352458513503054 19. D.H. Miller, F. Fazekas, X. Montalban, S.C. Reingold, M. Trojano, Pregnancy, sex and hormonal factors in multiple sclerosis, Mult Scler 20 (2014) 527-536.10.1177/1352458513519840